Ta pogovor se je odvijal me dvema navdušenima udeležencema, ko sta se vozila iz skupnega vikenda, ki je bil posvečen timskemu delu. Ta vikend je bil del usposabljanja Vodim, torej sem. Imena udeležencev niso važna. Recimo, da se imenujeta Janko in Danijel.
D: »Ej, ampak je bilo pa zanimivo te dva dni, a ne?«
J: »Ja, zelo. Koliko spoznaš o sebi in o ljudeh, ki se na predavanjih držijo bolj v ozadju, ki ne dajo pobude, pa v resnici kažejo take potenciale.«
D: »Z vajami in skupnim delom se marsikaj odkrije o človeku. Enim ne leži le suhoparno predavanje, ko pa delajo v majhni skupini, pa pridejo malce bolj do izraza.«
J: »Tiste vaje, katere smo delali, so bile odlične. Dejansko praktično odkriješ, kako naj bi ljudje v timu funkcionirali, kako različni tipi ljudi različno pripomorejo k enemu projektu in kako raznolikost pomaga, da se en projekt uspešno izpelje. Ko bi ljudje to vedeli, se dejansko ne bi počutili prestari ali preveč natančni, ali pa preveč nesposobni za načrtovanje. V timu ti vsak pride prav, od tistega, ki ni toliko vešč v načrtovanju, je pa prvi, ko je treba kaj naredit, pa do tistega, ki vedno vrta in sprašuje: ‘Zakaj to, zakaj ono?’«
D: »Ja, štiri vrste komunikacijskih tipov. Ta mi je bila dobra. Pa neverjetno sem ponosen, da sem bil edini ‘rdeč’ med udeleženci. Vsi ostali ste imeli druge barve.«
J: »In dejansko opaziš, da smo se potem po skupinah kar obnašali tako, kakršne so bile lastnosti določene barve. Kaj vse se človek na novo nauči… No, vsekakor, smo se marsikaj naučili, pa še zabavno je bilo.«
D: »Ja, ko se je tisto jajce razbilo po nesrečnem pristanku, smo bili kot paparaci – takoj slikat. Ampak iskreno, pri vaji z mostom je moja ‘rdeča’ barva kar malce udarila, pa nisem hotel nobenemu povedat. Sem bil kar malce jezen, ker naš most ni vzdržal preizkusa.«
J: »Pa saj to ni bilo bistvo tega. Bistvo je bilo, da smo videli, kako je k nekemu projektu treba pristopit, kako je, če nekdo povleče projekt naprej in videli, da je dobro, da se naredi najprej nek načrt, potem pa se gre v akcijo.«
D: »Veeeeeeem. Ampak vseeno, bilo mi je malce tako-tako. Saj veš. No pustiva to.«
J: »Vsekakor je treba priznat, da sem bil zelo navdušen, kako mladi razmišljajo. Na tem izobraževanju dejansko vidiš, kako mladina le ni tako izgubljena, kot si eni starejši mislijo.«
D: »Saj na takem izobraževanju tudi mladi izvemo, da se od izkušenj starejših lahko marsikaj naučimo, če nam ni ‘pod častjo’ prisluhnit. In nasveti starejših so čisto OK, dokler seveda nočejo vsilit svoje volje mlajšim. Včasih se mora mladina tudi opeč, da se kaj nauči.«
J: »To je vse res. Je treba priznat, da oba trenerja znata to res dobro predstavit in tudi provocirat brez da bi se kdo počutil napadenega ali prizadetega. Jima je videt, da imata izkušnje.«
D: »Se strinjam.«
J: »Ej, nekaj sem te pozabil vprašat: a bi ti hotel, da se po poti še kje ustaviva?«
D: »No, pa ko si ravno vprašal: na Trojanah bi pa res kupil ene par krofov.«
Pogovor se je seveda nadaljeval, ampak zaenkrat je bilo dovolj. Če vas kaj dodatno zanima, pa se le prijavite na naslednje tako izobraževanje, ki bo enkrat jeseni.
Besedilo in fotografije: Danijel Mrvoš
