Nevladne organizacije (NVO) pogosto tarnajo nad omejenostjo virov za svoje delovanje, še posebej kadrovskih in finančnih. Izkušnje z delavnic o strateškem načrtovanju, ki jih izvajamo vsepovsod po Sloveniji, nas učijo, da si organizacije znajo zastaviti izzivalno vizijo, a pri njenem uresničevanju skoraj vedno trčijo ob zid: uresničili bi jo lahko le, če bi imeli več prostovoljcev ali zaposlenih ter nekaj več denarja pod palcem.

So kadri in financre resnično edini viri, ki jih lahko uporabimo za rast in razvoj nevladne organizacije? Niso! Težava pa je v tem, da drugih virov pogosto ne prepoznamo! Šele ko se vodilni v NVO naučijo prepoznavati tudi druge vire, jih lahko začnejo načrtno izkoriščati. Eden od takšnih virov je organizacijsko učenje.

V zadnjih 200 letih smo, kot še marsikaj, učenje zelo individualizirali. Verjamemo, da se učijo samo posamezniki, skupnosti pa ne. Tudi ko govorimo o učenju določene skupnosti, tega percepiramo skozi učenje posameznikov. »Neka skupina ljudi se uči takrat, ko se v njej učijo posamezniki,« pravimo. Verjamemo, da se znanje skranjuje zgolj v možganih posameznika, da čutimo zgolj s čutili posameznikov, da znanje na dan lahko prikliče le posameznik.

Če si dovolimo rahel skok in na učenje ne gledamo več le kot na individualno, temveč tudi kolektivno kategorijo, se nam odpre nov svet organizacijskega učenja. Ima vaša nevladna organizacija svoje možgane? Ima svojo bazo podatkov? Kakšen jezik uporabljate in kako je ta povezan z učenjem vaše organizacije?

V okviru mreže eduAkcija smo na Socialni akademiji razvili model učeče se nevladne organizacije. Model nevladnim organizacijam omogoča preko 48 vprašanj identificirati področja, na katerih je potrebno še graditi, da bodo te še bolj 'učeče se'.

Model je bil v petek, 21. maja 2010 v Centru Evropa v Ljubljani predstavljen na posvetu Učeča se NVO. Video posnetek predavanja bo kmalu mogoče videti na spletu.