Dočakali smo dolgo pričakovano naše skupno strokovno potovanje. Udeleženci smo bili zelo posebna druščina, nekateri z zakonci, nekateri brez, nekateri v mini avtobusu, drugi v osebnem avtomobilu, najmlajši potnik je imel leto in pol, najstarejši več kot šestdeset, večina smo letošnji slušatelji programa Socialne akademije, drugi so program že prej absolvirali ali pa so samo pripadniki ideje Socialne akademije. Prav vsi pa smo pogrešali našo milo Petro, ki je morala ostati na delovnem mestu.

Komaj smo zapustili Ljubljano, se je za mikrofonom oglasil strokovni vodja naše ekskurzije, dr. Peter Vencelj. Predstavil nam je zgodovinski oris pokrajin, kjer danes živi največ zamejskih Slovencev.  Njegova bogata razlaga je razodevala njegovo notranjo pripetost na nekdanje slovenske pokrajine. Podrobna razlaga izvora imen krajev je bila za nas nekaj povsem novega. Z zanimanjem smo poslušali, kako so se tu najprej naselili predhodniki Slovanov, Veneti (?), okoli l. 800 p.n.št. pa so se tu naselili Kelti, ki so že znali izdelati zelo kakovostno keltsko jeklo. Kasneje so začeli na to področje iz severa pritiskati Iliri, z juga Rimljani, ki so želeli obvladati Kelte in so zato gradili vojaške postojanke, mostove in ceste. Ena od najbolj znamenitih vojaških postojank je bila tudi na ozemlju današnjega Ogleja. Na severu se je oblikovala nekakšna država Rimljanov, imenovana Noricum. V tem času so nastala tudi druga mesta: Dunaj, Sremska Mitrovica, Split, Celeia, Petovia, Emona... Julij Cezar je l. 51 p.n.št. zgradil mesto, kjer je danes Čedat. Zvedeli smo, da Julijske Alpe nosijo ime po tem velikem Rimljanu. Okoli l. 100 je začelo rimsko cesarstvo  pešati, Oglej se je razvijal naprej kot antično mesto in je z okoli 200 tisoč prebivalci predstavljal  drugo največje mesto v rimskem imperiju; tu je bil tudi sedež poveljstva za Jadransko morje.

Oglej je doživljal s severa in vzhoda gotske vpade, l. 452 je Atila sesul Oglej, kar je predstavljalo konec tega antičnega mesta. Tu so se kasneje zvrstili Langobardi, za njimi Avari, ki se po teh pokrajinah zaradi svojega nomadskega življenja selili iz predela v predel, dejansko so se za stalno naselili Slovani. V Ogleju so bili prebivalci mešana ljudstva, saj so tu bili tudi Vogri (torej Ogri – Madžari), zato je tudi njihov jezik nekakšna mešanica.  L. 1420 je Beneška republika zasedla, odtlej je bila v njem samo še cerkvena oblast, čeprav je Beneška republika dopuščala veliko avtonomije posameznim »državnim tvorbam«, npr. sodstvo, davki jezik. Konec te republike je predstavljal šele prihod Napoleona.

Vsekakor je bil na tem območju zelo pomemben tudi Čedad, ki je bil v času Beneške republike pomembno trgovsko in pomorsko mesto. V zgodovino se je zapisal z znamenitimi boji v 1. svetovni vojni, v katerih je izgubilo življenje približno milijon ljudi.
Pedstražnica Ogleju je bil Gradež,  kjer smo si ogledali cerkev sv. Evfemije, ki je predstavljala pomožno katedralo oglejski katedrali.

Današnja oglejska bazilika, posvečena Mariji Devici, sv. Mohorju in sv. Fortunatu, je zidana v romansko gotskem slogu in s svojo mogočnostjo dominira nad okolico, ob njej se dviga zvonik in je svetovno znana po največjem in najstarejšem  ohranjenem starokrščanskim mozaiku v Evropi. Obsežna mozaična površina (750 kv. metrov) je razdeljena na deset ornamentalnih polj, v njej najdemo številne krščanske simbole, podobe raznih živali in rastlin,  Jezusa kot drobnega pastirja, morske prizore, zgodbo preroka Jona, ki ga mornarji vržejo v morje ter emblemom krščanske zmage.
 
Pot nas je peljala v Staro Gorico, kjer smo si ogledali oba kulturna doma, ki so jih zgradili, oz. obnovili Slovenci s svojimi pridnimi rokami in grad.

Močno lačni smo dan končali v prijetni slovenski gostilni Koršič v Števarjanu, kjer so nam pripravili ne samo zelo okusno kosilo, temveč je bilo vse zelo estetsko dekorirano in tudi milje je bil izjemno topel.

Vsekakor nam je dr. Vencelj na tej naši poti odkril nam dotlej ne dovolj poznan drobec mozaika naše slovenske zgodovine. Kakor je oglejski mozaik razdeljen na posamezna ornamentalna polja, so nas Slovence državne tvorbe in politične razmere razdelile na matične Slovence, zamejske Slovence in izseljene Slovence. V današnji Evropi brez fizičnih meja se ponuja priložnost, da Slovenci, do kamor v zamejstvu sežemo, oblikujemo enoten kultureni prostor in ga odpremo tudi za Slovence po svetu, ki ji je pravico do domovine svojih mater in očetov odrekla zaslepljena ideologija. Seveda pa bo slovenski prostor deloval enotno in povezovalno, če se bodo tu oblikovale vrednote, ki jih bodo ljudje čutili kot svojo osebno, kulturno in socialno rast.  Ekonomska uspešnost pa bo vračala tudi tiste naše ljudi, ki so s trebuhom za kruhom ali iz potrebe po svojem strokovnem in znanstvenem napredku iskali priložnosti v Evropi in po vsem svetu.